Sekcijo 2 – 5. FCI skupine predstavljajo polarni vlečni psi:
Finski špic – Suomenpystykorva
Karelijski medvedar – Karjalankarhukoira
Norveški Lundehund – Norsk lundehund
Norveški lovski špic – Norbottenspets
Norveški sivi losovec – Norsk Elghund
Noveški črni losovec – Norsk elghund sort
Rusko evropska lajka – Russko-Evropeïskaïa Laïka
Vzhodnosibirska lajka – Vostotchno-Sibirskaia Laika
Zahodnosibirska lajka – Zapadno-Sibirskaïa Laïka
Jamtlandski pes – Jämthund
Pri nas se za lov uporablja pasme psov 4. (jazbečarji), 6. (goniči in krvosledci), 7. (ptičarji) in 8. (prinašalci, šarivci in vodni psi) FCI skupine in to pod pogoji, ki jih določa Zakon o lovstvu in Pravilniki kinološke zveze ter lovske zveze Slovenije.
Lovski polarni psi pri nas ne morejo sodelovati v lovu, ker niso v zakonodaji in pravilnikih opredeljeni kot lovske psi.
V Sloveniji vsak pes lovske pasme, ki ga lovec želi uporabljati v lovišču in spada pod zgoraj omenjene FCI skupine, potrebuje opravljeno preizkušnjo naravnih zasnov, s katero izkaže lovsko uporabnost v lovski praksi.
Ker pa kot rečeno polarne lovske pasme 5. FCI skupine pri nas niso v zakonodaji in pravilnikih navedeni kot lovski psi, na tako preizkušnjo ne morejo, kar posledično pomeni, da v lovu ne morejo sodelovati.
Tudi fenotipsko lovski polarni psi pasmam lovskih psov, ki jih uporabljamo pri nas, niso prav dosti podobni. Razlike so najverjetneje nastale kot posledica selekcije izbire osebkov, ki bi lažje opravljale svoje delo v specifičnih pogojih okolja.
Pasme v 2. sekciji so si med seboj podobne v tipu (špic tip), imajo koničaste uhlje, mandljaste oblike oči, košat rep, nošen čez hrbet in dvojno gosto dlako, ki so jo dosegli s selektivno vzrejo, zaradi prilagoditve pasem na težje, hladnejše razmere in specifičen lov. Prav to jih ločuje od pasem psov, ki jih uporabljamo v Sloveniji.
Polarne lovske pasme so vzdržljivi psi prav zaradi namena njihove uporabe.
Značilnost lovskih polarnih psov v delu v svojem okolju je, da divjad najdejo, jo oblajujejo, ter jo s tem zamotijo. Lovski polarni psi so vidoglasni.
Divjad se ne umakne (npr. los). Z lajanjem tako pritegne pozornost nase in divjad zato lovca težje opazi. Lovec se tako med laježem psa lažje približa divjadi in jo tudi lažje upleni.
Z lajanjem pa pes hkrati lovca opozori, da je našel plen.
Med pasemske posebnosti v 2 sekciji zagotovo spada finski špic, za katerega je značilno glasno in intenzivno lajanje, tudi do 160 krat na minuto. Pasma je znana tudi kot kralj lajavcev, kar je v lovu zelo uporabno.
Zanimiva je tudi lovska pasma Norveški lundehund, katerega posebnost je šest prstov, namesto štirih, ter osem blazinic na sprednjih nogah in sedem na zadnjih. To naj bi mu omogočalo lažje plezanje po skalovju, kjer lovcu prinaša mlade njorke z gnezd ali pa jih plaši.
Lovski polarni psi so v svojem okolju selekcijsko vzrejeni za določen način lova. Tako je na primer finski špic živahen lovec na gozdne kure in tudi jelenjad. Karelijski medvedar je uporaben za lov na veliko divjad, kjer je vztrajen in hraber. Losovci so lovci na veliko divjad, pa tudi medvede in volkove. Lajke vsestranski lovci, ki lovijo tako malo kot veliko divjad. Jamtlandski pes pa je lovec na losa, divjo svinjo, risa in medveda. Je vzdržljiv in umirjen pes.
Polarni lovski psi pa niso zgolj lovske pasme psov v državah od koder izvirajo, ampak so tudi odlični družabniki. Značajsko privrženi, inteligentni pa tudi samostojni (lov) in samosvoji psi.
Klub temu, da omenjenih polarnih lovskih pasem kot pomočnika pri lovu v naših gozdovih ne videvamo, bi bilo zanimivo videti, kako bi se izkazali v lovskem delu v našem okolju.
Špela Briški Cirman, ing. lovstva / med. kin. sodnik
Primož Briški Cirman
