AKITA

Prvotno so bile japonske pasje vrste majhne do srednje velike, ni bilo visokoraslih pasem. Iz pokrajine Tohoku izvirajo številni Akita psi pod imenom AKITA – MATAGI (pes za lov na medvede) in spadajo med srednje velike lovske pse. Med leti 1630 in 1870, v časih Satako klana,  je bil ta pes na območju AKITE vzgojen za borilnega psa, kateri so bili po sodobnih pisanih izročilih pripravljeni za dvig morale podeželskega plemstva.

V nadaljevanju je bila ta pasma križana z Mastifu podobnim psom, ki je pripadal nemškemu inženirju, ki je bil zaposlen v rudniku bakra Kosaka, kakor tudi s Tošinskim borilnim psom, kateri predstavlja mešanico Mastif – Šikoku srednje veliko japonsko pasmo, z nemškim ptičarjem – jerebičarjem, bernardincem in nemško dogo. S tem mešanjem je Akita pes izgubil prvotne znake splošnega izgleda, kar ga je naredilo izvrstnega od koničastih ušes do njegovega krožnega repa.

Po tem, ko so bile v letu 1908 prepovedane pasje borbe, je bila pasma ohranjena kot izobražena in profesorska pasma. V letu1919 je bil razglašen zakon o čuvanju naravne dediščine. V zahvalo ljubiteljem, ter nadaljnjem izboljšanju te pasme, je bilo leta 1931 razglašenih devet visoko kvalitetnih Akita psov za naravno dediščino, kar je naredilo to pasmo zelo popularno.

V letu 1945, ob koncu druge svetovne vojne, so bile napete vse sile za ohranitev Akite v naravni obliki. Pri redkih preostalih psih te pasme je bilo potrebno iztrebiti krvno mešanico Mastifa in drugih križanih tujih pasem. Ti napori so prinesli stabilnost danes poznanih velikih Akita psov v svoji izvirni obliki.

Akita je velik, sorazmerno dober pes, z močno telesno gradnjo z veliko jedra, nekompliciran, z veliko plemenitosti in dostojanstva. Je miren, zvest, poslušen, čuječ.